|
|
|
|
12. Kongres MF Arhiva
|
MLADEGA FORUMA ZLSD Programske
teze »IZ
MLADIH, MED MLADIMI, Z MLADIMI IN ZA MLADE« »Kdor išče cilj bo ostal prazen,
ko ga bo dosegel; UVOD Mladi
forum ZLSD je mladinska levičarska organizacija, ki svoj program temelji
na vrednotah STRPNOSTI do drugačnosti;
SVOBODE sleherne posameznice in
posameznika, ob upoštevanju nujnosti sobivanja v skupnosti; SOLIDARNOSTI
kot temelja družbene integracije; ENAKOPRAVNOSTI
vseh ljudi, pri čemer poudarjamo predvsem pomen zagotavljanja
enakopravnosti med spoloma; pravice do VARNOSTI,
ki jo razumemo kot telesno in duševno uravnoteženost posameznice oziroma
posameznika. Naše
razumevanje človeka temelji na spoznanju, da je interpret družbene
realnosti. Kot tak je vedno politizirani subjekt, ker se politika izvršuje
vedno v najširšem smislu besedne zveze »vse,
kar se dogaja med ljudmi«. Tako
je Mladi Forum skupnost posameznikov in posameznic, ki se zavedajo, da ne
samo interpretirajo, ampak tudi kreirajo družbeno realnost. Ki v vsakem
trenutku iščejo srečo in v vsakem človeku radost in veselje. Ki
sprejemajo drugačnost in jih ni strah nerazumevanja in nasprotovanja. Ki
ne poznajo sovražnikov in se ne delijo na rdeče in črne, leve in desne,
kavboje in indijance, naše in njihove, verne in neverne, ampak želijo z
miroljubnim sobivanjem vseh in vsakogar vstopiti v novo tisočletje. Ki ne
pristajajo na umetne delitve, ker svet ni črno-bel ampak mavričen. Ki
razumejo politiko kot umetnost ravnanj z emocijami in občutki ljudi in
jih tako ni strah njihovih čustev. Ki zavračajo vsakršno nasilje in ki
ne vsiljujejo svojega mišljenja. Ki,… Obstaja
več resnic, več poti. Izbrati moramo tisto, ki nas bo skupaj z našimi
prijatelji in prijateljicami iz svetovne levice popeljala v boljšo
prihodnost za vse nas. Ta Manifest pomeni le izvleček, le delček družbenega
dogajanja, za trenutek zamrznjenega v času in prostoru. Ni in ne more
biti večen, niti si tega ne želi. Njegova prava vrednost ni v njegovi
trenutni aktualnosti. Njegov smisel je zbiranje in kanaliziranje
ustvarjalne energije vseh in vsakogar. Želi biti kot vesolje, ki se
neprestano širi in nima meja. Izgubo vsakega individua, ki se v njem ne
prepozna, doživlja kot lasten neuspeh. Hlepi po spremembah in zahteva
radikalno spremembo svojih predpostavk. Ta Manifest živi oziroma ga je
potrebno živeti! Zato
bodo na pogorišču tega Manifesta zrasli novi in novi programi, nove in
nove vizije, z enim samim jasnim ciljem: kako zagotoviti boljšo
prihodnost. To je temeljni cilj in hkrati postulat, na katerem Mladi Forum
gradi idejo družbe večdimenzionalnega človeka. Prostor
je odprt. Naj se zabava prične. Prevrednotimo
vrednote, bodimo nemogoči, zahtevajmo realno! Pridite, ne bo vam žal. TEZE
1.
TRETJA
POT »Vsakemu
in vsaki dati možnost ustvarjanja« Mladi
smo del družbe in kulture, del okolja, ki nas sooblikuje in soopredeljuje.
Zato želimo v tem okolju oblikovati lastno sedanjost in lastno prihodnost
z jasno vizijo. Vizijo družbe ustvarjalne posameznice in posameznika in
vizijo družbe, ki bo skozi demokratične odnose gradila enakost vseh –
moških in žensk, mladih in starih, delavcev in intelektualcev,
zaposlenih in nezaposlenih, ne glede na rasno, versko ali kulturno
pripadnost in spolno usmerjenost. Ta
predstava ne zanika ustvarjalnih prispevkov prejšnjih generacij, ampak
jih nadgrajuje in tako zagotavlja možnosti za družbeno enakost in družbeno
solidarnost. Sprejemanje drugačnosti je temeljni predpogoj za polno
uveljavitev naše vizije in naših skupnih vrednot. V
ta namen smo člani in članice MF ZLSD sprejeli izziv, ki ga pred nas
postavlja sedanja politična praksa. Da bi presegli brezizhodni položaj,
v katerem se je znašla Slovenija, smo se pridružili ZLSD na poti, ki
vodi iz tega položaja. Še več, mladi želimo in zmoremo postati nosilci
te poti – TRETJE POTI. Z vašimi izkušnjami, starejši prijatelji in
prijateljice in našo mladostno energijo in zagnanostjo nam bo uspelo.
Obstaja upanje in obstaja boljša prihodnost. SKUPAJ ju lahko uresničimo. 2.NOVA
POLITIKA DROG
»Misel,
ki nasprotuje, mora postati še bolj negativna in še bolj utopična, od
vsega kar trenutno obstaja…« NPD je politični program za
spremembo odnosa do problemov povezanih z zasvojenostjo z drogami. Cilj
NPD je oblikovanje učinkovitejše in bolj demokratične politike drog, ki
bi temeljila na idejah in projektih, ki so se v zadnjih desetletjih
razvijali v progresivnih strokovnih krogih, kot alternativa politiki
prohibicije. Področja delovanja NPD so
predvsem: oblikovanje ustreznega zakonskega okvirja, ki bo omogočal in
spodbujal izvajanje progresivnih projektov s področja preventive in
obravnave zasvojenosti; oblikovanje ustreznega institucionalnega okvirja
za pospeševanje in koordiniranje teh projektov; preoblikovanje javnega
mnenja s propagandnimi akcijami, usmerjenimi na odpiranje prostora
strpnosti v javnosti in proti konzervativnim, nestrpnim in stereotipnim
pogledom, ki ovirajo izvajanje progresivnih projektov. NPD je torej politični
pristop k problematiki zasvojenosti, ki je usmerjen na oblikovanje
zakonskega in institucionalnega okvirja ter ustrezne klime v javnosti, s
ciljem omogočiti stroki izvajanje programov preventive in obravnave
zasvojenosti. NPD temelji na projektih
preventive, kjer ima osrednji pomen razvoj lokalnih mladinskih struktur,
ki bi mladini nudile zabavne, športne, umetniške, intelektualne in druge
storitve, ki bi mladim zapolnile življenje. Te strukture bi delovale kot
varnostna mreža, ki zmanjša možnost prvega stika z drogami in s tem, ko
mladim ponudi opravljanje različnih prostočasnih dejavnosti, zmanjša možnost
mogoče zlorabe drog. Cilj NPD je mladim ponuditi izziv,
ki bi jim obogatil življenje in pomenil alternativo taki rabi drog, ki
ima za cilj izločitev iz običajnega družbenega življenja, zaradi
njegove praznosti in brezciljnosti. Projekti obravnave
zasvojenosti NPD temeljijo na zmanjševanju škodljivih posledic rabe drog
(harm reduction). Pomembno je, da zasvojeni populaciji ponudimo raznoliko
paleto projektov obravnave, ki bi zajel čim širši del te populacije.
Obravnava zasvojenosti mora vsebovati projekte, kot so zamenjave
injekcijskih igel, skupine za samopomoč, sobe za varno rabo drog,
metadonski programi, programi odvajanja od drog, programi resocializacije
nekdanjih zasvojenk/zasvojencev in podobno. Politika zmanjševanja škodljivih
posledic rabe drog se je pokazala za precej učinkovitejšo od politike
prohibicije, ki temelji zgolj na prepovedi, represiji in programih
odvajanja od drog. NPD naj zajame v svoje projekte tudi tisti del
populacije, ki ne vstopa v programe odvajanja. Čeprav nekateri projekti
NPD ne odpravljajo zasvojenosti so pomembni zato, ker odpravljajo vsaj
nekatere škodljive posledice zasvojenosti, kot denimo širjenje
nalezljivih bolezni ali rabo nekakovostnih, nerazredčenih drog, ki so
smrtno nevarne. Poleg večje učinkovitosti je NPD tudi bolj demokratična od politike prohibicije, saj pri obravnavi zasvojenosti spoštuje človekove pravice, svobodo in dostojanstvo zasvojencev/zasvojenk in v javnosti ustvarja klimo strpnosti, ki zasvojeno populacijo z roba družbe, kamor jo je potisnila politika prohibicije, vleče v okvir javnega družbenega življenja 3.
VARNOSTNA POLITIKA Varnost vseh – splošna varnost Slovenska polpretekla zgodovina,
njena samostojnost in tranzicija v pluralistični sistem so tesno povezani
z antimilitarističnimi gibanji, ki so se močno razvili v drugi polovici
osemdesetih let in v zadnjem
desetletju izgubili kredibilnost, predvsem na račun novih nacionalizmov. Dejstvo je, da si Slovenija ne bi
mogla omisliti niti pluralizacije, kot tudi ne samostojnosti, če bi
civilna družba ne bila močno povezana s temi procesi in tako
demokratizacijo povezala z antimilitarizmom. Povedano drugače, če
slovenska civilna družba ne bi bila vpletena v anti-centralizem in
demokratizacijo “od spodaj navzgor”. Mladi forum ZLSD ugotavlja, da v
sedanji Evropi klasične vojne, kot smo jih poznali od sredine
sedemnajstega stoletja pa vse do polovice dvajstega, niso več mogoče.
Razlogov za to je veliko, od
ekonomske soodvisnosti do homogenosti realpolitičnih interesov velikega
obsega. Posledično je tudi klasična varnostna politika, ki je po drugi
svetovni vojni lahko upravičevala svoj obstoj le s hladno vojno, postala arhaična in neprimerna svojemu
namenu – varnosti. Državno varnost je danes potrebno
zagotavljati s širšim spektrom “varnostnih ukrepov”- od družbene
podpore do mednarodne povezanosti. Uspešna varnostna politika je namreč
tista, ki je sposobna preprečiti konflikt preden se ta sploh oblikuje,
tega pa državni vojaški obrambni aparat ni več zmožen zagotavljati. Mladi forum ZLSD ugotavlja,
da je potrebno bistveno nadgraditi obrambno-varnostni
sistem države, saj je ta danes nezadovoljiv. V ta sistem je
potrebno vključiti nove, bolj aktualne dejavnike, klasične obrambne
metode pa “prevrednotiti". Pri tem pa mora biti jasno, da takšna
reforma ne sme pomeniti povečevanja deleža BDP-ja v obrambnemu sektorju, saj
bi bilo to v nasprotju s konceptom splošne varnosti. Vojaški vidiki varnosti Po koncu Hladne vojne so se
razmere v svetovnem obrambno -varnostnem okolju temeljito spremenile. Tok
sprememb se tudi po njej ni ustavil in danes je Slovenija na točki, na
kateri mora temeljito spremeniti ter na novo definirati osnovni koncept
nacionalne varnosti, ki več ne ustreza sodobnim evropskim standardom.
Fenomen “zunanjega sovražnika” v slovenski politiki ni več aktualen,
toda tako pomembnega elementa človeške eksistence kot je obramba naših
državljank in državljanov preprosto ne moremo in ne smemo prepustiti
naključju. Svetovno dogajanje kaže, da je za odvračanje napada na državo
ter obrambo neodvisnosti, nedotakljivosti ter celovitosti države ter
varnosti njenih državljank in državljanov še vedno potrebna
organizirana oblika oboroženih sil, seveda v močno zmanjšani in
posodobljeni obliki. Mednarodna povezanost močno povečuje stopnjo
varnosti države, saj bi hipotetični zunanji sovražnik temeljito
premislil, preden bi napadel mednarodno uveljavljeno državo. V tem duhu
predlagamo ustanovitev posebnih »Slovenskih mirovnih enot«, ki naj bi štele
največ tisoč petsto mož in ki bi se udeleževale mirovnih operacij OZN,
tako pri obvarovanju miru (peace-keeping), kot pri vzpostavljanju le-tega
(peace-enforcement). Takšne profesionalne enote bi tako bile visoko
usposobljene in z neprestano prisotnostjo na kriznih območjih tudi v
visoki pripravljenosti. Njihovo izobraževanje pa bi bilo bistveno
izpopolnjeno, saj bi poleg vojaških znanj morale pridobiti tudi znanja s
področja zaščite in reševanja ter sposobnosti komuniciranja s civilnim
prebivalstvom in s pripadniki drugih mednarodnih sil in organizacij. Takšna
izobrazba, ki bo vojake opremila z znanji "civilnega delavca" in
mirovnika, bo omogočila tudi lažjo vrnitev v nevojaško življenje ob
koncu delovnega razmerja v enotah. Najbolj
pomembno pa je, da bi takšne mirovne sile močno povečale ugled
Slovenije ne samo na ravni političnega delovanja, ampak tudi v mednarodni
javnosti. Slovenija bi tako dobila učinkovito in dobro izurjeno silo, ki
bi bila ob potrebi pripravljena obvarovati državo, že s svojim
mednarodnim ugledom pa bi povečala stopnjo varnosti in bi hipotetično, v
primeru tujega napada, lahko hitro
vzpostavila povezave s tujimi vojaškimi organi in tako delovala vzporedno
in skladno z diplomacijo. To seveda ne legitimira članstva
Slovenije v NATU, saj bi slednje prispevalo k bistvenemu zmanjšanju
varnosti. Članstvo v NATU predstavlja določeno brezpogojno podrejanje
interesom ZDA, kar omejuje našo suverenost in samobitnost. Zato podpiramo
partnerstvo in ne članstvo. Zavedamo se, da v sedanjem času ni možno
ostati zunaj mednarodnih integracij tudi na varnostnem področju, zato
podpiramo aktivno sodelovanje Slovenije v obrambno-varnostnih
organizacijah v Evropi kot so na primer OVSE, EU, WEU. Poleg slovenskih mirovnih enot
je vsekakor potrebno obdržati omejeno
rezervo prostovoljcev, ki bi delovala na domačem teritoriju, njeni
vlogi pa bi bili zgolj najbolj nujno blokiranje operacij nasprotnika in
organiziranje obrambe. Razvoj takšnih vojaških sil
bi moral biti v tesni povezavi z domačo znanstveno sfero in gospodarskim
sektorjem. Pri razvoju in proizvodnji obrambno-varnostnih tehnologij in
opreme bi bila potrebna sprememba vladne politike, saj gospodarski
potenciali na tem področju
ostajajo neizkoriščeni. Eden izmed naših namenov bi moral biti tudi, da
naredimo bivalno okolje ljudem prijaznejše. S tem, ko bi se vojašnice iz
urbanih središč umaknile na obrobja, bi lahko vojaške objekte namenili
drugim neprofitnim organizacijam ter tako prispevali k dvigu kvalitete življenja
ljudi. 4.
SOCIALA IN SOLIDARNOST »Pomagajmo
si med seboj, da bo življenje lepše za vse nas.« Slovenija
mora poskrbeti, da bo zgodba o uspehu zgodba nas vseh in ne samo
privilegiranih posameznikov in posameznic. Država
mora tudi ob modernizaciji socialnega sistema ohraniti učinkovitost in
kakovost socialnega varstva. Nasprotujemo neoliberalni logiki, ki skuša
kršiti socialne pravice in preložiti odgovornost za socialno varnost na
pleča samih delavk in delavcev. Država
mora z minimalnim državljanskim dohodkom zagotoviti vsem ljudem
kakovostno življenje. Poleg tega mora biti socialni sistem nadgrajen s
prispevki za posebej ogrožene skupine (starši samohranilci in
samohranilke, telesno in duševno deprivilegirani,…) in z nedenarnimi
prispevki (boni za nakup otroške hrane, oblačil,…). Socialna
varnost brezposelnih mora temeljiti na spoznanju, da je delo pravica in ne
dolžnost. Ostro nasprotujemo vsem mehanizmom, ki brezposelnim krčijo
socialne pravice, če ti ne sprejmejo delovnega mesta, ki ga ne želijo.
Socialna varnost brezposelnih naj temelji na minimalnem univerzalnem državljanskem
dohodku. Država
mora mladim in še posebej mladim družinam omogočiti bivanje v
kakovostnih stanovanjih. Država mora več investirati v neprofitna in
socialna stanovanja, pri katerih morajo imeti prednost mladi in mlade. Država
mora z različnimi ukrepi (krediti, davčne olajšave, subvencije,…)
pomagati pri stanovanjskem varčevanju. Pri
reševanju problema brezposelnosti je potrebno posebno pozornost posvečati
brezposelnosti med mladimi, še posebej med prvimi iskalci zaposlitve. Država
mora voditi aktivno zaposlovalno politiko in oblikovati kakovostne sisteme
socialne varnosti za brezposelne. 5.
SOCIALNA IZKLJUČENOST Socialna izključenost ljudi
in še posebej mladih, je pojav, s katerim se vse pogosteje soočamo,
njegove posledice pa se kažejo v vedno bolj izraziti delitvi na
privilegirane in marginalizirane. Socialna izključenost je problem, ki
zaradi svoje kompleksnosti zahteva tudi poglobljene rešitve. Vse bolj očitna
delitev na revne in bogate, izobražene in neizobražene, na Slovence in
tujce, delitev glede na spolno usmerjenost so vzroki, ki že apriori
pomenijo neenake možnosti za uspešno vključevanje mladih v družbeno življenje
ter tako prispevajo k zmanjševanju njihove motivacijo za udejstvovanje v
družbi. Najbolj očitno se socialna
izključenost kaže v procesih izobraževanja, kar posledično vodi do
izključevanja iz trga delovne sile. Politično delovanje postaja vse bolj
domena starejših in dopušča le malo možnosti za enakovredno
sodelovanje mladih, ki bi lahko najbolj ustrezno zastopali svoje interese
in pomagali graditi boljšo prihodnost tudi za prihajajoče generacije.
Kot socialni demokrati moramo svoje moči posvetiti temu, da presežemo tovrstno delitev in
omogočimo mladim uspešno vključevanje v družbo ter uspešno
resocializacijo tistim, ki jih je socialna izključenost prizadela na
katerem koli področju družbenega življenja. Nujen
predpogoj za to je enakovreden dostop do izobraževalnega procesa oziroma
zagotavljanja dodatnega izobraževanja tistim, ki so bili iz tega procesa
izključeni ter zagotavljanje pomoči vsem, ki so »izpadli« iz
statistike, saj niso niti v procesu izobraževanja, niti iskalci
zaposlitve. Proces izobraževanja mora postati enakovredno dostopen vsem,
ne glede na njihov družbeni status ali nacionalnost, potrebna pa je tudi
demokratizacija izobraževalnih institucij ter kadrov, da bi presegli
nestrpnost v družbi ter začeli graditi resnično spoštovanje do sočloveka. Nujno
potrebno je tudi osveščanje javnosti o problemih s katerimi se soočamo
mladi v današnji družbi (droge, iskanje zaposlitve, izobraževanje,
diskriminacija, nacionalizem, ipd.), da bi skupaj našli rešitev za
prihodnost naše države. Po svojih najboljših močeh moramo zaustaviti
proces izključevanja mladih iz družbe na vseh področjih, da bi pomagali
drugim in tudi sebi. 6.
IZOBRAŽEVANJE IN EMANCIPACIJA »Študij naj postane priročnik za samostojno popotovanje po galaksiji
znanja.« Izobraževanje
mora biti dostopno vsem, ki to želijo. Osnovno, srednje in visoko šolstvo
morajo biti notranje struktuirani tako, da vsi mladi in mlade najdejo
svojim sposobnostim in željam ustrezen program. Šolstvo mora biti
popolnoma avtonomno in neideološko, neodvisno od dnevne politike in vseh
nazorov. Država
mora (v partnerstvu z zasebnim sektorjem) zagotoviti večje število štipendij
in znižati cenzus za pridobitev državne štipendije. Država mora
zgraditi nove študentske in dijaške domove ter zagotoviti
subvencioniranje prehrane in učbenikov. Slovenija mora vsem mladim do 18.
let zagotoviti šolanje ali delovno mesto, po svobodni izbiri mladih. Šolski
programi se morajo posodobiti, tako da bodo mladim nudili uporabna znanja
in jim omogočili vključevanje v tokove modernizacije in emancipacije družbe.
Posebno pozornost je potrebno posvetiti ekološki in mirovni vzgoji. Šolski
sistem mora omogočiti vseživljenjsko izobraževanje. Prizadevati
si moramo za celosten razvoj mladih, jih naučiti strpnosti in razumevanja
enakopravnosti med spoloma. Zato je potrebno spremeniti zakon, ki zakonsko
zvezo diskriminatorno omejuje na zvezo partnerjev različnega spola. Prav
tako je potrebno uzakoniti obvezno uporabo dvospolne dikcije v vseh
uradnih dokumentih. Le tako je namreč mogoče zagotoviti enakopravnost
med spoloma, ki jo moramo doseči v vseh vidikih družbenega življenja. Še
posebej je potrebno spodbujati uveljavljanje, javno delovanje in
ohranjanje pravic ogroženih skupin, kot so ženske, isto-spolno
usmerjeni, kulturne, verske, jezikovne manjšine,… Mladi
in mlade potrebujemo prosti čas, saj nam le–ta obogati življenje, nas
spodbuja k razmišljanju in raziskovanju sveta okoli nas. Zato je potrebno
mladim zagotoviti, da imajo poleg šole in ostalih obveznosti dovolj časa
za tiste dejavnosti, ki jih še posebej zanimajo in bistveno prispevajo h
kvaliteti življenja. 7.
MLADINSKA POLITIKA V SLOVENIJI Mladinska
politika je program ukrepov, prioritet in aktivnosti, oblikovanih na
osnovi mladinskih raziskav, mladinskega dela v mladinskih organizacijah in
drugih institucijah, povezanih z mladimi, ki mora temeljiti na
zadovoljevanju potreb mladih. Oblikovana mora biti dolgoročno in
na podlagi sodelovanja različnih partnerjev ( vlade in vseh
pristojnih ministrstev, strokovnjakov za mladinska vprašanja, vseh političnih
strank), predvsem pa je potrebno v njeno oblikovanje vključiti vse mlade,
da zagotovimo našo aktivno participacijo pri vseh vprašanjih, povezanih
z nami. Izvajanje
mladinske politike se mora vzpostaviti na vseh ravneh; na lokalni,
regionalni in nacionalni ravni, pomembno pa je tudi spremljanje razvoja
mladinske politike na mednarodni ravni. Posebno pozornost znotraj
mladinske politike moramo nameniti izobraževanju mladih, tako formalnemu
kot tudi neformalnemu, saj je ravno znanje temelj razvoja sodobnih
demokratičnih družb, ki pogojuje osebnostni razvoj posameznika, ga
opremlja s sposobnostmi, katere mu omogočijo lažje prilagajanje
spremembam v družbi, na trgu delovne sile, hkrati pa je dolgoročni
temelj razvoja širše družbe. V
Sloveniji obstaja "Resolucija o strateških ciljih na področju
razvoja mladinske politike v RS" s programom aktivnosti in ukrepov za
njeno izvajanje, ki jasno definira način izvajanja mladinske politike v
Sloveniji, določa partnerje in njihove odgovornosti. To resolucijo bi
bilo potrebno v najkrajšem možnem času posodobiti, nadgraditi in
sprejeti v Državnem zboru. Tako bi v Sloveniji dobili prvi dokument, ki
bi dolgoročno urejal področje mladinske politike in ki bi bil hkrati
osnova za pripravo potrebne zakonodaje s področja mladine. Mladinsko
politiko ustvarjajo različni nosilci iz vladnega in nevladnega sektorja.
Leta 1990 je bil ustanovljen Mladinski svet Slovenije (MSS) kot
krovna organizacija nacionalnih mladinskih organizacij, že leto za tem pa
Urad Republike Slovenije za mladino, ki danes deluje znotraj Ministrstva
za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije. Dana je bila
iniciativa, da se omenjeni urad preoblikuje v Urad Vlade RS za mladinska
vprašanja, ki bi obravnaval mladino kot posebno kategorijo, posega pa na
področja delovanja različnih ministrstev oziroma sektorjev
(med-sektorska obravnava). Prav
tako bi bilo smiselno preoblikovati Svet za študentska vprašanja pri
Vladi Republike Slovenije v Svet za mladinska vprašanja in s tem razširiti
področje delovanja na celotno mladinsko populacijo. Urad
RS za mladino in MSS sta s partnerskim projektom Program razvoja lokalnih
mladinskih struktur spodbudila nastanek in razvoj lokalnih mladinskih
svetov, ki se ustanavljajo na lokalnih ravneh po vsej Sloveniji in se
lahko registrirajo na osnovi Zakona o mladinskih svetih, ki so ga
pripravile organizacije članice MSS v letu 2000. Vloga lokalnih
mladinskih svetov je v tem, da spodbujajo sodelovanje lokalnih mladinskih
organizacij preko skupnih projektov in sodelovanje z lokalnimi oblastmi. Mladi
forum ZLSD je do sedaj že veliko prispeval k razvoju mladinske politike v
Sloveniji, tako s svojimi lastnimi aktivnostmi kot tudi na osnovi
sodelovanja v Mladinskem svetu Slovenije in lokalnih mladinskih svetih. V
prihodnosti mora Mladi forum igrati aktivno vlogo ter biti še naprej
pomemben iniciator nastanka in razvoja lokalnih mladinskih svetov in preko
polnopravnega članstva v MSS še naprej sooblikovati mladinsko politiko
na nacionalnem nivoju. Naloga
Mladega foruma ZLSD je, da kot politični podmladek spremlja potrebe
mladih ter sooblikuje mladinsko politiko v Sloveniji. 8.GLOBALIZACIJA Globalizacija
v najširšem pojmovanju je socio-evolucijski fenomen, ki se v svojih
monogoterih procesih udejanja vse od začetka razvoja civilizacije. Seveda
pa ta fenomen v svojih družbeno ekonomskih razsežnostih vsebuje tako
pozitivne, kot negativne posledice, katere pa po logiki kapitala največkrat
prizadanejo pretežno revnejše sloje, medtem
ko so pozitivne posledice privilegij tistih z višjim družbenim
stausom/položajem. V
Evropi je tako, po spopadu ideologij v dvajsetem stoletju in po padcu
komunističnega režima, ki se je še tik pred tem mnogim zdel večen,
zazevala praznina. Ne samo v političnem smislu, ko je bila na primer
radikalni levici s tem prelomnim dogodkom vzeta kredibilnost, desnica pa
je v trenutku ostala brez ideološkega sovražnika, na čemer je tudi
sicer temeljila njena strategija v smislu zagovarjanja stališč kapitala.
Njena siceršnja konzervativnost v obdobju blokovske delitve niti ni imela
tolikšnega pomena. Ta izpraznjen konceptualni prostor je sicer takoj
nadomestil globalni bič pankapitalizma, privatizacija celotnega javnega
prostora, ekstatično iztelešenje Kapitala in denarnih tečajev, gnostično
kopičenje Ekonomije, zmagoslavje pohlepa v obliki »globalnega
neoliberalizma« in redukcija vseh človeških odnosov na logiko profita. Vendar
pa ta drža nikakor ni mogla zadovoljiti večine celotnega evropskega družbenega
in političnega prostora. Tako so se v tem prostoru na različnih nivojih
družbenega življenja začele pojavljati in ga tudi zapolnile mnoge »tretje
poti«. V političnem smislu se »tretja pot« v evropskem prostoru odraža
kot edina možna alternativa, ki se v najboljšem primeru kaže na
udejanjanju ideje enotne a heterogene Evrope. Evrope,
ki svojo prihodnost ne vidi samo v kratkoročnih interesih globalnega
evropskega kapitala, ampak tudi v enakomernem razvoju držav Sveta.
Nosilci takšne ideje nadaljnjega razvoja Sveta izpostavljajo novo
napredno silo, ki svoj politični aganžma zastavlja v boju za bolj pravično
globalizacijo. To silo sestavljajo subjekti, ki svoj družbeno-kritični
potencial izražajo v pluralističnem gibanju, kjer posameznikovo ime ali
status nista pomembna. Gibanje z jasno vizijo ter podprto z družbeno
akcijo, želi izboljšati proces združevanja sveta, ki naj bo prostor
dostojnega bivanja in življenja vseh in ne le tistih, ki imajo
zagotovljeno visoko materialno osnovo. Aktivizem
gibanj za bolj pravično globalizacijo se prek medijev in javnega mnenja
dojema največkrat in zgolj kot problem kršenja javnega reda in miru.
Vendar je bistven namen obstoja teh gibanj drugje; porajajo se iz
temeljnega nezadovoljstva glede nepravične družbene razdelitve moči in
blaginje ter iz postopne odtujitve sfere javnosti od
neučinkovitih mehanizmov uradne politike. Mladi
forum kot avtonomna mladinska politična organizacija in del družbenega
dogajanja ima podobno vizijo,
kot jo imajo gibanja za bolj pravično globalizacijo. Globalizacijo, ki ni
definirana zgolj preko svojih ekonomskih učinkov, temveč tudi socialnih,
ekoloških, kulturnih in ideoloških dimenzij. Izhajajoč iz svoje
institucionalne osnove delovanje
teh gibanj podpiramo in se jim pridružujemo v akciji za dosego cijev, ki
jih delimo. 9.
VAROVANJE OKOLJA »Zgradimo zelen in srečen planet.« Moramo
se zavedati, da onesnaževanje ne pozna meja. Kratkoročne rešitve
(recikliranje, varčevanje z neobnovljivimi dobrinami,…) so sicer nujen,
ne pa tudi zadosten pogoj za odgovoren odnos do okolja. Skrb za okolje je
nujen pogoj pri nadaljnjem razvoju in napredku Slovenije. Preprečiti
je potrebno vmešavanje politike v okoljevarstvo. Odločitve o varovanju
okolja morajo sprejemati strokovnjaki in ne smejo biti odvisne od
dnevnopolitičnih interesov. Država se mora aktivno vključevati v vse
lokalne in mednarodne projekte, ki imajo za cilj ohraniti naš materin
planet pri življenju. Pravica
do bivanja in ustvarjanja v čistem, neokrnjenem okolju mora biti
zagotovljena vsem in vsakomur. Sami moramo urediti obstoječa odlagališča
odpadkov in vzpostaviti sistem predelave in ponovne uporabe vseh odpadkov.
Poleg tega mora država s pametno davčno in kaznovalno politiko
industrijo prisiliti v temeljito analizo vplivov na okolje in na njihovi
osnovi do priprave vrste kratkoročnih sanacijskih ukrepov in oblikovanja
dolgoročnejših strategij usklajenega tehnološkega razvoja. Slovenija
se mora v čim krajšem možnem času odpovedati uporabi in proizvodnji
jedrske energije. S
prijatelji in prijateljicami iz svetovne levice (IUSY in ECOSY) si moramo
vzajemno pomagati iskati pot prijaznega razvoja. Manifest
MF, dopolnjen na kongresu MFZLSD v Celju 27. in 28. oktobra 2001
|
